Spoštovani Dr. Pušenjak in ostali, ki prebirate to temo,
sama sem prebrala vse debate o NS in možnih preiskavah za ugotavljanje kromosonskih napak. Moj rezultat po opravljenem dvojnem hormonskem testu je bil namreč 1:560. Pri takem rezultatu sem pomislila na samoplačniško amniocentezo, vendar se zanjo nisem odločila iz večih razlogov.
Prvi je, da so procentualno možnosti za splav po AC v mojem primeru večje od možnosti, da rodim otroka z DS. Drugi je, da DS ni najhujše, kar se lahko zgodi; za tisoče hib in bolezni pač ne računamo procentov in se z njimi zato ne ukvarjamo toliko. Tretji razlog pa je, da čeprav si ne želim otroka z DS, nisem prepričana, da bi se tako pozno v nosečnosti lahko odločila za UPN; raje sprejmem tveganje, kot da bi morala sprejeti to odločitev.
Nekje sem prebrala vaše mnenje, Dr. Pušenjak, da prekinitev nosečnosti preboliš, otroka z DS pa imaš 60 ali več let. Verjetno je takšen otrok res večna skrb in bolečina, pa vendar ni samo to. To so lahko krasni ljudje in zelo ustvarjalni, ljubeznivi in srečni, mnogi pa se celo rodijo brez hujših okvar srca in drugih zdravstvenih težav.
Sama sem zato prišla do slednje odločitve; lahko, da bom ena od 560., ki bo rodila otroka z DS, kakšne pa so možnosti za avtizem, ali pa za zelo inteligentnega otroka, ki bo kasneje imel psihične probleme in bo vedno nesrečen, za samomorilca, narkomana, ...?! Ko se odločiš postati starš, vedno tvegaš, zato je zame to le eno izmed tveganj, ki ga moram sprejeti. Za tiste, ki ga niso pripravljeni, pa je amniocenteza edina rešitev, saj tudi rezultat NS 1:10000 ne pomeni nobene gotovosti.
Menim, da mnogi ne razumejo, kaj NS sploh pomeni in če gre kasneje kaj narobe, se jezijo na zdravnika, ki jim je izračunal "lažni" dober rezultat.
Takšno je moje mišljenje, morda bo komu v pomoč. Vam, Dr. Pušenjak, pa se zahvaljujem za mnoge koristne odgovore na forumu. Najbrž ste najpopularnejši slo. ginekolog, vse nosečnice vas citiramo. :)
Lep pozdrav
Eva
sama sem prebrala vse debate o NS in možnih preiskavah za ugotavljanje kromosonskih napak. Moj rezultat po opravljenem dvojnem hormonskem testu je bil namreč 1:560. Pri takem rezultatu sem pomislila na samoplačniško amniocentezo, vendar se zanjo nisem odločila iz večih razlogov.
Prvi je, da so procentualno možnosti za splav po AC v mojem primeru večje od možnosti, da rodim otroka z DS. Drugi je, da DS ni najhujše, kar se lahko zgodi; za tisoče hib in bolezni pač ne računamo procentov in se z njimi zato ne ukvarjamo toliko. Tretji razlog pa je, da čeprav si ne želim otroka z DS, nisem prepričana, da bi se tako pozno v nosečnosti lahko odločila za UPN; raje sprejmem tveganje, kot da bi morala sprejeti to odločitev.
Nekje sem prebrala vaše mnenje, Dr. Pušenjak, da prekinitev nosečnosti preboliš, otroka z DS pa imaš 60 ali več let. Verjetno je takšen otrok res večna skrb in bolečina, pa vendar ni samo to. To so lahko krasni ljudje in zelo ustvarjalni, ljubeznivi in srečni, mnogi pa se celo rodijo brez hujših okvar srca in drugih zdravstvenih težav.
Sama sem zato prišla do slednje odločitve; lahko, da bom ena od 560., ki bo rodila otroka z DS, kakšne pa so možnosti za avtizem, ali pa za zelo inteligentnega otroka, ki bo kasneje imel psihične probleme in bo vedno nesrečen, za samomorilca, narkomana, ...?! Ko se odločiš postati starš, vedno tvegaš, zato je zame to le eno izmed tveganj, ki ga moram sprejeti. Za tiste, ki ga niso pripravljeni, pa je amniocenteza edina rešitev, saj tudi rezultat NS 1:10000 ne pomeni nobene gotovosti.
Menim, da mnogi ne razumejo, kaj NS sploh pomeni in če gre kasneje kaj narobe, se jezijo na zdravnika, ki jim je izračunal "lažni" dober rezultat.
Takšno je moje mišljenje, morda bo komu v pomoč. Vam, Dr. Pušenjak, pa se zahvaljujem za mnoge koristne odgovore na forumu. Najbrž ste najpopularnejši slo. ginekolog, vse nosečnice vas citiramo. :)
Lep pozdrav
Eva